Žanr: komična drama
Dolžina: 74 minut
Izvirni naslov (leto): Incroyable mais vrai (2022)
Režija: Quentin Dupieux
Scenarij: Quentin Dupieux
Igrajo: Alain Chabat, Léa Drucker, Benoît Magimel, Anaïs Demoustier …
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB
O filmu:
Alain in Marie se preselita v sanjsko hišo v predmestju. Toda nepremičninski agent ju je posvaril: kar se skriva v kleti, jima lahko za vedno spremeni življenje …
»Bojiva se, da naju boste imeli za nora, če poveva to zgodbo.« Tako se začne očarljivo trapasta in neskončno zabavna komedija francoskega mojstra absurda Quentina Dupieuxa (Mandibule). Manj o njej veste, bolje je.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»V filmu Neverjetno, a resnično s pomočjo satire raziskujem nekatere obsesije današnjega človeka: iskanje večne mladosti in željo po moči.«
- Quentin Dupieux
Kritike:
»Neverjetno, a resnično vidim kot filozofsko zgodbo, ki se osredotoča na človeški element in njegovo resničnost – tako v tragičnih kot komičnih vidikih –, ne pa recimo kot parabolo, saj ne želi dajati lekcij. Prav zato je film še posebej simpatičen. /…/ Mislim, da se Quentin tokrat izpostavi veliko bolj kot sicer. Zadnji prizor po mojem mnenju pove ogromno o njem. Še več, prepričan sem, da lik, ki ga igra Alain, marsikaj dolguje prav njemu. Vendar pa se na koncu film ukvarja z vprašanji, ki zadevajo vsakogar izmed nas.«
- Benoît Magimel
»Vstopiti v Quentinov svet pomeni srečati se z domišljijo, ki je morda res divja, a ima smisel. Težave, s katerimi se soočajo liki, so povsem stvarne, zlasti pa zelo človeške. Noro, neobičajno je le ozadje.«
- Léa Drucker
»Brez dvoma gre za moj najljubši Quentinov film, saj se dotika velikih vprašanj, od minevanja časa do odtujevanja para, pri tem pa se ne oddalji od režiserjeve značilne čudaškosti in norčavosti /…/. Gre za mešanico očarljive norosti in zelo aktualnih vprašanj /…/, ki je zaznamovala že Semiš jakno /…/, toda film Neverjetno, a resnično ima še dodatno razsežnost, saj je hkrati prisrčen in melanholičen. /…/ Zanimivo, a če bi morala najti književno povezavo, se mi zdi, da se film v svojem tonu približa duhu romanov Michela Houellebecqa, zlasti Razširitvi področja boja (Extension du domaine de la lutte), predvsem v smislu poetike, ki združuje humor ter lucidno – in včasih neizprosno – opazovanje stanja človeštva.«
