Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba in pogovor

Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje in Delavski dom Trbovlje vabita ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic na VEČER Z IGRALKO MILENO ZUPANČIČ.

SREDA, 21. NOVEMBER 2018

18.00: Projekcija filma VSAKA DOBRA ZGODBA JE LJUBEZENSKA ZGODBA, kinodvorana DDT, cena vstopnice: 2€

19.30: Pogovor z Mileno Zupančič in s Tadejem Golobom – predstavitev biografije Milene Zupančič KOT BI LUNA PADLA NA ZEMLJO, Kavarna DDT, brezplačno

Več informacij na: 03 56 25 710 ali 03 56 33 481.

Vabljeni!

Žanr: Dokumentarni

Dolžina: 71 minut (1h 11min)
Izvirni naslov (leto): Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017)
Režija: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin
Scenarij: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Vertigo

Igrajo: Dušan Jovanović, Milena Zupančič, Radko Polič, Boris Cavazza, …

Povezave: IMDB: Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017)

Festivali/nagrade:

Vesna za posebne dosežke – Festival slovenskega filma, Portorož. ZagrebDox. Mednarodni video in filmski festival, Atene. Martovski festival, Beograd. Motovunski filmski festival. DokuFest, Prizren. Filmski festival Liburnia, Opatija. DOCUDOC, Maribor.

O filmu:

Dokumentarni film o nastajanju gledališke predstave Boris, Milena, Radko pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.

Več o filmu:

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film o gledališki predstavi Boris, Milena, Radko in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile: o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič in igralcih Radku Poliču in Borisu Cavazzi. To je zgodba o ljubezenskem trikotniku in o večplastnem ter popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov. Film dokumentira štirimesečni proces nastajanja gledališke predstave od prve vaje do premiere in hkrati odstira osebno življenje umetnikov ter pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.

Zanimivosti:

Predstava Boris, Milena, Radko je bila v SNG Drama Ljubljana premierno uprizorjena septembra leta 2013. Več na: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=1725.

Iz prve roke/komentar režiserja:

»To je film o ustvarjanju gledališke predstave. Film dokumentira nastajanje te predstave in njene protagoniste ter hkrati pripoveduje zgodbo o odnosu med resničnostjo in domišljijo, o odnosu med dejstvi in fikcijo. Film govori o odnosu med zelo osebnim in med javnim pogledom na umetnost, o našem nagnjenju do prepletanja najintimnejših življenjskih izkušenj z zgodbami, ki jih ustvarjamo in pripovedujemo. To je film, ki poskuša definirati, kaj od (iz)povedanega je ekshibicionizem in kaj je iskreno in včasih tudi boleče soočenje s samim seboj.«
– Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin

O avtorjih/igralcih:

Matjaž Ivanišin, rojen leta 1981 v Mariboru, je diplomiral iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. V Kinodvoru smo si pred leti lahko ogledali njegov dokumentarec Karpopotnik, ki je bil v Portorožu nagrajen z vesno za najboljši scenarij, mednarodno premiero pa je doživel na festivalu v Rotterdamu. Ivanišinov najnovejši film Playing Men je letos poleti na mednarodnem filmskem festivalu FIDMarseille prejel nagrado Georgesa de Beauregarda, osvojil pa je tudi vesno za najboljši dokumentarec na zadnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Rajko Grlić se je rodil leta 1947 v Zagrebu, leta 1971 pa diplomiral na FAMU v Pragi. Kot režiser in scenarist se je med drugim podpisal pod filme Bravo Maestro (1978), Samo enkrat se ljubi (Samo jednom se ljubi, 1981), V žrelu življenja (U raljama života, 1984), Za srečo so potrebni trije (Za sreću je potrebno troje, 1986), Karavla (Karaula, 2006) in Naj ostane med nami (Neka ostane među nama, 2010). Grlićevi filmi so bili predvajani v kinematografih po vseh kontinentih, v tekmovalnih programih vodilnih filmskih festivalov, vključno s festivalom v Cannesu, ter prejeli številne nagrade. Režiserja smo lahko v Kinodvoru srečali lani, ko se je udeležil premiere svojega filma Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, 2016). Več na www.rajkogrlic.com.

Kritike:

»Ivanišin in Grlić sta brez patosa, ki sicer pritiče gledališču in igralcem, ustvarila emotivno nabit, a obenem mehko zadržan film, ki ga poganjajo filigranski psihološki detajli, spleteni tako med resničnimi osebami kot njihovimi dramskimi dvojniki, pri tem pa sta ustvarila tudi poklon gledališču kot prostoru iluzije, vsem trem igralcem in režiserju. Prizor, v katerem Jovanović po koncu uspešne premiere osamljen sedi v kotu in kadi, je ena najganljivejših in naravnost butičnih ‘opomb’ k minljivosti gledališke resničnosti.«
– Ženja Leiler, Delo

»Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić sta s filmom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba ustvarila tako doživeto meditacijo o izjemni vztrajnosti ljubezni kot tudi ekspresivno parabolo o staranju in veličasten poklon morda najmočnejši generaciji slovenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev. Ampak še pred vsem tem gre za film, ki bi s svojo izjemno toplino lahko talil ledenike, tudi tiste največje.«
– utemeljitev nagrade za posebne dosežke, FSF, Portorož

»Tu pa se škandalozna fraza “prijateljuje speljal ženo” prelevi v Milenino ultimativno povabilo: “Zakaj mi trije ne bi živeli skupaj?” Desdemona tega ne bi nikoli rekla, Boris in Radko in Milena pa – vsaj začasno – postanejo truffautovski Jules in Jim in Catherine. A po drugi strani: itak bodo vedno v troje. Ženska, ki hoče živeti z dvema moškima (“Navadili se bomo”), je ženska, ki ve, kako nastane moški, kar paje Matjaž Ivanišin lepo pokazal v dokueseju Playing Men.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film izjemnega dokumentarista Matjaža Ivanišina in cineasta Rajka Grlića, ki sta se podala v tisto vznemirljivo snov, prepletanje med fikcijo in resničnostjo, med odrom in zaodrjem, med tem, kako gledališče prehaja in oblikuje resničnost- in še bolj, kako resnični dogodki oblikujejo tvoja odrska življenja.«
– Vesna Milek, Sobotna priloga

»In že ti posnetki gledaliških vaj so prav kot momenti delovnega procesa pogosto prav imenitni filmski trenutki, ki včasih s humorjem »osvežijo« Bergmana (tudi z velikimi plani Liv Ullmann, pardon, Milene Zupančič), največkrat pa zasvetijo v majhnih odporih, s katerimi igralca in igralka »kljubujejo« tako svojim vlogam kot režiserjevim navodilom. Nekaj prizorov je tudi tostran odra, a so z njim povezani, saj gre predvsem za to, da gledališko igro spravijo do premiere. Tam pa so spet najboljši »zakulisni« prizori, kot je tisti s Cavazzo, ki pred ogledalom »izziva« De Nira iz Taksista, ali z Dušanom Jovanovićem, ki v nekem kotu obsedi sam s cigareto. Ta prizor nas prav kot malo otožen trenutek spomni, da smo preživeli lep filmski večer z gledališčniki.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik