Tranzit

Žanr: drama

Dolžina: 101 minut (1h 41min)
Izvirni naslov (leto): Transit (2018)
Režija: Christian Petzold
Scenarij: Christian Petzold po romanu Anne Seghers
Država: Nemčija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg

Igrajo: Franz Rogowski, Paula Beer …

Povezave: IMDB: Transit (2018)

Festivali/nagrade:

Berlinale (tekmovalni program). BAFICI, Buenos Aires. Toronto. New York. LIFFe.

O filmu:

Film, ki na izviren način preplete preteklost in sedanjost, je brezčasna zgodba o ljubezni, izgnanstvu in iskanju novih začetkov. Christian Petzold (Phoenix, Barbara) je dramo priredil po istoimenskem romanu Anne Seghers iz leta 1942.

Več o filmu:

Marseille, sodobnost. Begunci iz vse Evrope sanjajo, da bi se vkrcali na ladjo za Ameriko in pobegnili fašističnemu okupatorju. Eden izmed njih, Nemec Georg, prevzame identiteto umrlega pisatelja, da bi izkoristil njegovo vizo. Vse pa se spremeni, ko se zaljubi se v skrivnostno Marie …

Iz prve roke/komentar režiserja:

»Ljudje v Tranzitu so obtičali v Marseillu, kjer čakajo na ladje, vize, odhod. So na begu. Zanje ni poti nazaj, pa tudi naprej ne. Nihče jih noče sprejeti, nihče noče poskrbeti zanje, nihče jih ne vidi – samo policisti, kolaboranti in varnostne kamere. Počasi postajajo duhovi, ujeti med življenje in smrt, med včeraj in danes. Sedanjost beži mimo njih, ne da bi jih sploh opazila. Film obožuje fantome. Morda zato, ker je tudi sam prostor tranzita, vmesna postaja. Mi, gledalci, smo hkrati navzoči in odsotni. Ljudje v Tranzitu si želijo, da bi se spet pridružili toku, vetru, gibanju. Radi bi imeli svojo lastno zgodbo. Odkrijejo nedokončani roman, ki ga je za seboj pustil pisatelj. Fragment neke zgodbe. Zgodbe o begu, ljubezni, krivdi in zvestobi. Tranzit pripoveduje, kako ti ljudje to zgodbo naredijo za svojo.«
– Christian Petzold

O avtorjih/igralcih:

Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. S filmi, kakršni so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil s filmom Barbara (2012), ki mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih priznanj prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Z naslednjim filmom Phoenix (2014), ki je bil predvajan tudi na Kinodvorovem rednem sporedu, je potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Film Tranzit smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na zadnjem LIFFu, festival pa se je Petzoldu poklonil tudi z retrospektivo.

Kritike:

»Petzoldov nenavadni anti-zgodovinski eksperiment /…/ je njegov konceptualno najdrznejši film doslej. /…/ Tranzit povabi gledalca, da poišče lastne spekulativne povezave med zgodbo Anne Seghers ter sodobnim razmahom neonacizma in protibegunskega razpoloženja, medtem ko ostaja zgodba na površju ves čas boleče ganljiva.«
– Guy Lodge, Variety

»/…/ kot priredba Casablance, ki bi jo napisal Kafka /…/.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Simbolični duhovi, vmesna območja in fluidne identitete so stalni motivi v Petzoldovem opusu. V pričujočem filmu se združijo v neizmerno žalostno meditacijo o ponavljajočih se moralnih polomijah, ki sestavljajo zgodovino beguncev v Evropi. Ta žalost se nakopiči v silovit poziv k iskreni, kolektivni introspekciji in posledični spremembi smeri, podčrtan z besedilom pesmi benda Talking Heads, ki spremlja zaključno špico: ‘Well we know where we’re going / But we don’t know, where we’ve been …’«
– Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound

»Petzold, ki film snema s svojo običajno varčnostjo, do kraja izkoristi žanrske zvijače zgodbe. Z melodramatičnimi potezami, ki so zaznamovale njegov prejšnji triumf Phoenix, začrta napet triler, katerega nelogične pripovedne prvine samo še poudarjajo brezčasno tragični lok filma.«
– Jordan Cronk, Film Comment

»Tranzit je poln zapletov, podobno filmom Fritza Langa, a mizanscena in perspektiva ostajata – kot je Petzoldu v navadi – špartanski skoraj do točke odtujevanja. Iz tega izvira jasen občutek, da obrati v zgodbi ne služijo zgolj pripovednim presenečenjem, pač pa da film prinaša pomembna sporočila o ideologiji in politiki, pa tudi tista bolj samorefleksivna o odnosu filmske umetnosti do resničnosti /…/. Gre za nekakšen film-diagram, ki nagovarja našo kolektivno ljubezen do filmov, nato pa jo, pogosto zelo subtilno, postavi pod vprašaj – medtem ko znano zgodbo z radovednim pogledom pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota.«
– Daniel Kasman, Notebook, MUBI

»Film je eleganten in samozavesten na prav tak hitchcockovski način kot Phoenix, ki ga je režiser napisal skupaj z velikim pokojnim filmskim esejistom Harunom Farockijem. Slednji je s Petzoldom delil navdušenje nad izvornim materialom Anne Seghers in z režiserjem sodeloval pri zgodnjih osnutkih scenarija. In Tranzit je seveda posvečen Farockiju.«
– Steve Macfarlane, Slant

»Kar bi lahko bil zoprn brechtovski potujitveni film, ima osupljivo nasproten učinek /…/.«
– Jutta Brendemuhl, Vague Visages

»Vzporednice med ljudmi, ki so bežali iz Evrope v štiridesetih, in tistimi, ki danes bežijo v drugo smer, so očitne, ni pa tako očitna režiserjeva odločitev, da /…/ poišče nov, nepričakovan izraz – posebno v luči poplave podob in besed, ki so hotele opisati trenutno ‘krizo’. Kot je pri Petzoldu običajno, se nejasno in dvoumno izkažeta za veliko bolj uničujoča kot tisto, kar je odkrito in neposredno /…/.‘«
– James Lattimer, Cinema Scope

»Transit Anne Seghers je tudi roman o jeziku, o nemškem jeziku, ki so ga ob dober glas spravili nacisti, a je vseeno edina domovina izgnanih. To je težko povedati s podobami. A Petzoldu je uspelo. Eden najlepših prizorov je morda tisti, v katerem protagonist otroka nauči pesem, ta pa ga nato /…/ prosi, naj jo zapoje njegovi materi.«
– Emile Breton, L’Humanité

»Ah, II. svetovna vojna, si rečete. Prav res: to, kar vidimo, izgleda kot II. svetovna vojna, diši kot II. svetovna vojna, govori kot II. svetovna vojna, hodi kot II. svetovna vojna, kar pa naj vas ne zavede – to ni II. svetovna vojna. Tranzit, posnet po klasiki Anne Seghers (1942), se namreč dogaja danes, v sedanjem času – tukaj in zdaj. Kaj se je zgodilo? Nič – fašizem je očitno preživel. Evropa se je spet fašizirala. Spet je moralno odpovedala in kapitulirala. Pustila je, da se je fašizem vrnil. A po drugi strani: morda sploh nikoli ni odšel. Morda je ostal. Morda je v resnici vendarle zmagal Hitler. Na potnem listu vidimo žig nemškega rajha. Ne, to ni kak vzporedni, distopični svet – to je naš svet! Tako kot Georg prevzame identiteto pisatelja, ki je naredil samomor, Evropa prevzame identiteto tretjega, četrtega ali petega rajha. In seveda: Evropa dela samomor. Kot ga je delala ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja. Štikel Road to Nowhere (via Talking Heads), ki ga slišimo na koncu, le še dodatno poudari, da »vemo, kam gremo, a ne vemo, kje smo bili«. Pozabili smo, kaj smo že počeli (fašizem, vojna,deportacije, holokavst), zato to še enkrat ponavljamo. Mnogi imajo itak občutek, da so na poti v raj, ne pa na road to nowhere. Kot leta 1941.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina