Nevidno življenje Evridike

Žanr: Drama

Dolžina: 139 minut (2h 19 min)
Izvirni naslov (leto): A Vida Invisível (2019)
Režija: Karim Ainouz
Scenarij: Murilo Hauser, Inés Bortagaray, Karim Ainouz, Martha Batalha
Država: Brazilija, Nemčija
Distribucija v Sloveniji: Fivia

Igrajo: Julia Stockler, Carol Duarte, Flávia Gusmao, António Fonseca…

Povezave: IMDB: A Vida Invisível (2019) 

Festivali/nagrade:

Film, ki se je kot brazilski predstavnik potegoval za nominacijo za oskarja, je osvojil glavno nagrado v sekciji Posebni pogled na zadnjem festivalu v Cannesu.

O filmu:

Rio de Janeiro, piše se leto 1950. Sestri Eurídice in Guida živita s konservativnimi starši in sanjata o drugačnem življenju: Eurídice bi rada postala pianistka, Guida pa išče veliko ljubezen. Ko Guida zanosi, oče v navalu jeze med sestrama prekine vse stike. To je začetek dolge ločitve žensk, ki nikoli ne izgubita upanja, da se bosta spet našli.

Več o filmu:

Rio de Janeiro, zgodnja petdeseta leta. Osemnajstletna Euridice in dvajsetletna Guida sta zelo različni, a nerazdružljivi sestri. Živita pri nazadnjaških starših, v zelo tradicionalnem okolju, in sanjarita o drugačnem življenju: Euridice bi rada na Dunaju študirala klavir, Guida pa išče resnično ljubezen in se pusti omrežiti čednemu grškemu mornarju. S tem družini nakoplje sramoto in oče v navalu jeze med sestrama prekine vse stike. To je začetek dolge ločitve med ženskama, ki nikoli ne izgubita upanja, da bodo pisma, ki si jih pošiljata prek mame, prispela na pravi naslov, čeprav nanje nikoli ne dobita odgovora. Nekega dne pa ju doleti presenetljivo spoznanje.

Iz prve roke/komentar režiserja:

»Začelo se je s čisto osebno izkušnjo. Leta 2015 je umrla moja mama. Stara je bila petinosemdeset let. Bila je samska mati in v življenju ji ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da so bile njena zgodba in zgodbe številnih predstavnic njene generacije premalokrat povedane: te ženske so bile nekako nevidne. /…/ Kako je bilo živeti v času, ko se nisi mogel ločiti, seksualna revolucija se še ni zgodila in kontracepcijskih tablet ni bilo? Povojno obdobje v Braziliji so zaznamovale zelo stroge, konservativne družinske vrednote. /…/ Od nekdaj sem hotel posneti melodramo, ampak takšno, ki bi bila relevantna za naš čas. Zamislil sem si film, ki bi bil ganljiv in prekipevajoč kot opera, poln nasičenih, fluorescentnih barv – film, ki bi bil večji od življenja. Žanrski film, ki pa bi bil hkrati zelo oseben. Posneti sem hotel tropsko melodramo.«
– Karim Ainouz