Milost

Žanr: Kriminalka, Drama

Dolžina: 119 minut (1h 59min)
Izvirni naslov (leto): Roubaix, une lumiere (2019)
Režija: Arnaud Desplechin
Scenarij: Arnaud Desplechin, Léa Mysius
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia

Igrajo: Léa Seydoux, Sara Forestier, Roschdy Zem, Antoine Reinartz…

Povezave: IMDB: Roubaix, une lumiere (2019) 

Festivali/nagrade:

Nagrada lumiere za najboljšega igralca; nagrada Jacquesa Derayja; sedem nominacij za nagrado cezar, vključno za najboljši film, cezar za najboljšo moško glavno vlogo; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film; Mednarodni festival frankofonskega filma Namur (najboljši film);

O filmu:

Po resničnem zločinu posneti film noir, v katerem režiser Arnaud Desplechin (Božična zgodba, Jimmy P.) in njegov glavni junak, policijski načelnik Daoud, iščeta svetlobo v človeku.

Več o filmu:

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari skozi mesto, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni … Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni …
Po resničnem zločinu posneti film noir, v katerem režiser Arnaud Desplechin (Božična zgodba, Jimmy P.) in njegov glavni junak, policijski načelnik Daoud, iščeta svetlobo v človeku.

Iz prve roke/komentar režiserja:

»‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.
Vsi ali skoraj vsi moji filmi so bili romantični. Preveč! In prav tega ‘preveč’ sem si želel.
Danes pa hočem posneti film, ki bi bil zvest resničnosti, v vseh pogledih. Film, ki bi se vrnil k surovemu materialu in ki bi lahko – skozi umetnost igre – zažarel.
Kot napoveduje prolog scenarija, nisem hotel ničesar prepustiti domišljiji, nič si nisem hotel izmišljevati. Želel sem le dati novo obliko podobam, ki sem jih pred desetimi leti videl na televiziji in me preganjajo vse odtlej.
In zakaj mi te podobe ne gredo iz misli? Ker se običajno lahko poistovetim le z žrtvami. Nasilnežev ne maram preveč. Tokrat pa sem prvič in edinkrat v življenju v dveh zločinkah uzrl sestri.
V surovih besedah žrtev in napadalk sem hotel poiskati čisto poezijo. Zame je bilo to sveto gradivo; besedilo, ki ne bo nikoli izčrpano.
Kot opazovalca me vsakič znova pretrese krivda in otroštvo teh dveh morilk.
Ko sem se ukvarjal s transkripcijo in urejal gradivo, mi je ves čas prihajala na misel knjiga Zločin in kazen. Muke Razkolnikova so muke teh dveh izobčenk.
Prav zares: ‘Sploh ni besed za sočutje, ki se skriva v srcu ljubezni.’
Kot režiser raziskujem, kako snemati in režirati – kako bodo igralci odigrali takšne vloge. Verjamem, da lahko položaj kamere in igra igralcev prikažeta najgloblje bolečine duše.
To je moč inkarnacije, ki je lastna filmu.
Velika prednost fikcije je, da je potencialno zrcalo resničnosti.
Med podobami, na katerih temelji moj film, so me brez dvoma najbolj prevzeli obrazi žensk. Zločink in žrtev. Stare Lucette, mlade žrtve posilstva, njene prijateljice, mlade ubežnice in nazadnje dveh morilk, ki sta me potegnili v vrtinec groze …
Skozi življenje na policijski postaji v Roubaixu sem tako skušal naslikati portret – neizbežno pomanjkljiv – današnjega stanja žensk.
Pri ustvarjanju me je vodil en sam film: Hitchcockov Po nedolžnem obsojeni (The Wrong Man). Časopisna zgodba, prikazana v vsej svoji brutalnosti, goloti, skrivnostnosti. Skrivnost resnice. Kot vemo, je Hitchcock svojo obsedenost z realizmom prignal do te mere, da je snemal na resničnih prizoriščih in resnične priče postavil v vloge samih sebe.
Sam si nisem drznil slediti mojstrovi poti. Razmišljal sem takole: verjamem, da bo prišel dan, ko bom znal zrežirati te besede in posneti igralce, ki bodo besede vzeli za svoje, nato pa jih vrnili gledalcem. Ko se bom lahko poklonil trivialnosti teh besed – ali pa njihovi skrivnostnosti. In ko bom lahko s pomočjo filma prikazal veličino fikcije o uničenih življenjih v opustošenem kraju. To je ponižen projekt. Ob njegovi ambicioznosti se mi zvrti v glavi. A prav ta izziv sem hotel sprejeti.
V srcu filma je vprašanje nečloveškosti. Kaj je človeško, kaj ni več človeško? Skozi oči inšpektorja Daouda je vse globoko človeško. Tako trpljenje kot zločin.
/…/ Kaj poganja Bourvila v Rdečem krogu? Izjava njegovega nadrejenega: vsi ljudje so krivi. Kaj poganja Françoisa Périera v Samuraju? Gola prezenca igralca, njegova pozornost do gibov.
In prav temu lakonizmu in pozornosti sem se hotel posvetiti.
Daoud je oko in uho. Vidi svet in ga sprejema. Tako, kot me je učil Serge Daney.«
– Arnaud Desplechin

Kritike:

»‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.
Vsi ali skoraj vsi moji filmi so bili romantični. Preveč! In prav tega ‘preveč’ sem si želel.
Danes pa hočem posneti film, ki bi bil zvest resničnosti, v vseh pogledih. Film, ki bi se vrnil k surovemu materialu in ki bi lahko – skozi umetnost igre – zažarel.
Kot napoveduje prolog scenarija, nisem hotel ničesar prepustiti domišljiji, nič si nisem hotel izmišljevati. Želel sem le dati novo obliko podobam, ki sem jih pred desetimi leti videl na televiziji in me preganjajo vse odtlej.
In zakaj mi te podobe ne gredo iz misli? Ker se običajno lahko poistovetim le z žrtvami. Nasilnežev ne maram preveč. Tokrat pa sem prvič in edinkrat v življenju v dveh zločinkah uzrl sestri.
V surovih besedah žrtev in napadalk sem hotel poiskati čisto poezijo. Zame je bilo to sveto gradivo; besedilo, ki ne bo nikoli izčrpano.
Kot opazovalca me vsakič znova pretrese krivda in otroštvo teh dveh morilk.
Ko sem se ukvarjal s transkripcijo in urejal gradivo, mi je ves čas prihajala na misel knjiga Zločin in kazen. Muke Razkolnikova so muke teh dveh izobčenk.
Prav zares: ‘Sploh ni besed za sočutje, ki se skriva v srcu ljubezni.’
Kot režiser raziskujem, kako snemati in režirati – kako bodo igralci odigrali takšne vloge. Verjamem, da lahko položaj kamere in igra igralcev prikažeta najgloblje bolečine duše.
To je moč inkarnacije, ki je lastna filmu.
Velika prednost fikcije je, da je potencialno zrcalo resničnosti.
Med podobami, na katerih temelji moj film, so me brez dvoma najbolj prevzeli obrazi žensk. Zločink in žrtev. Stare Lucette, mlade žrtve posilstva, njene prijateljice, mlade ubežnice in nazadnje dveh morilk, ki sta me potegnili v vrtinec groze …
Skozi življenje na policijski postaji v Roubaixu sem tako skušal naslikati portret – neizbežno pomanjkljiv – današnjega stanja žensk.
Pri ustvarjanju me je vodil en sam film: Hitchcockov Po nedolžnem obsojeni (The Wrong Man). Časopisna zgodba, prikazana v vsej svoji brutalnosti, goloti, skrivnostnosti. Skrivnost resnice. Kot vemo, je Hitchcock svojo obsedenost z realizmom prignal do te mere, da je snemal na resničnih prizoriščih in resnične priče postavil v vloge samih sebe.
Sam si nisem drznil slediti mojstrovi poti. Razmišljal sem takole: verjamem, da bo prišel dan, ko bom znal zrežirati te besede in posneti igralce, ki bodo besede vzeli za svoje, nato pa jih vrnili gledalcem. Ko se bom lahko poklonil trivialnosti teh besed – ali pa njihovi skrivnostnosti. In ko bom lahko s pomočjo filma prikazal veličino fikcije o uničenih življenjih v opustošenem kraju. To je ponižen projekt. Ob njegovi ambicioznosti se mi zvrti v glavi. A prav ta izziv sem hotel sprejeti.
V srcu filma je vprašanje nečloveškosti. Kaj je človeško, kaj ni več človeško? Skozi oči inšpektorja Daouda je vse globoko človeško. Tako trpljenje kot zločin.
/…/ Kaj poganja Bourvila v Rdečem krogu? Izjava njegovega nadrejenega: vsi ljudje so krivi. Kaj poganja Françoisa Périera v Samuraju? Gola prezenca igralca, njegova pozornost do gibov.
In prav temu lakonizmu in pozornosti sem se hotel posvetiti.
Daoud je oko in uho. Vidi svet in ga sprejema. Tako, kot me je učil Serge Daney.«
– Arnaud Desplechin