Ismaelovi duhovi

Žanr: romantična drama / triler

Dolžina: 135 minut (2h 15min)
Izvirni naslov (leto): Les fantômes d’Ismaël (2017)
Režija: Arnaud Desplechin
Scenarij: Arnaud Desplechin, Léa Mysius
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia

Igrajo: Mathieu Amalric, Marion Cotillard, Charlotte Gainsbourg …

Povezave: IMDB: Les fantômes d’Ismaël (2017) 

Festivali/nagrade:

Cannes 2017 – otvoritveni film
Prix Louis Delluc 2017 – nominacija za najboljši film
Filmski festival Munchen 2017 – nominacija za najboljši mednarodni film
Nagrade lumiere (Francija) 2018 – nominaciji za najboljšo fotografijo in glasbo
Moskva. Helsinki. CPH PIX. Vancouver. New York. Viennale.

O filmu:

Ismael Vuillard je režiser. Ravno je sredi filma o Ivanu, nenavadnem diplomatu, ki ga je navdihnil njegov brat. Skupaj s tastom in mentorjem Bloomom Ismael še vedno žaluje za ženo Carlotto, ki je pred dvajsetimi leti brez sledu izginila. Vseeno pa si je nedavno ustvaril novo življenje s Sylvio. A nekega dne se Carlotta vrne od mrtvih …

Več o filmu:

Arnaud Desplechin virtuozno preplete različne pripovedne niti v hipnotično, impulzivno in večplastno zgodbo o režiserju, ki ga preganjajo duhovi iz preteklosti. Otvoritveni film festivala v Cannesu.

Iz prve roke/komentar režiserja:

»To je portret Ivana, diplomata, ki potuje po svetu, ne da bi karkoli razumel. Portret Ismaela, filmskega režiserja, ki potuje skozi življenje, in tudi on prav nič ne razume. To je zgodba o ženski, ki se vrne od mrtvih. In tudi vohunski film … Pet filmov, stisnjenih v enega – kot Pollockovi ženski akti. Ismael postaja ves blazen – in z njim poblazni tudi scenarij. Pa vendar v svojem podstrešju Ismael skuša držati skupaj vse niti zgodbe.
Prijatelju sem projekt opisal takole: ‘Mislim, da sem iznašel kup pripovednih krožnikov, ki jih bom treščil ob platno. Ko bodo vsi razbiti, bo film končan.’ Potlač, preobilje zgodb … In zakaj sem moral zdrobiti vse te zgodbe? Ker so se iz črepinj rodile tri ženske. Ljubljena ženska, spomin na izgubljeno žensko in prebrisana prijateljica. Te zgodbe sem žrtvoval zanje.
Skozi vse pripovedne vijuge je bila naša naloga govoriti jasno in odkrito. Hotel sem, da vsak prizor deluje surovo, brutalno. Kot udarec, ki se mu gledalec ne more izogniti. V preteklosti se mi je pogosto zdelo nujno navajati svoje filmske reference. Pri Ismaelovih duhovih sem se moral znajti sam, čeprav živim obkrožen s filmi, ki jih imam rad. Nekateri veliki filmi so me zviška motrili: [Fellinijev] Osem in pol, [Resnaisov] Providence … Videl sem jih že stokrat, globoko jih cenim, a mi niso bili v nikakršno pomoč. Kot je Truffaut pisal Catherine Deneuve: ‘Ne smemo misliti, da bomo posneli mojstrovino. Poskusili bomo narediti film, ki se bo zdel živ.’ Mislim, da so te tri ženske žive. Mislim, da je Bloom, ki se spopada s starostjo, prav tako živ. Če je Ivan melanholičen, nekakšen ‘idiot’ naravnost iz Dostojevskega, pa je Ismael, z vsemi svojimi napakami, živ človek. In Sylvia je tista, ki ga nauči živeti.
/…/ Ves film povzemajo besede lika, ki ga igra Charlotte: ‘Življenje se mi je zgodilo.’ Nepopolno, nepričakovano in včasih kruto življenje, kot lik Marion Cotillard. Zmedeno življenje, kot lik, ki ga uteleša Mathieu Amalric. Ali pa tisto, ki ga živi mladenič v podobi Louisa Garrela, ki se odpre in zacveti med potovanji po svetu. Zdi pa se mi tudi, da vse pove zadnja replika v filmu: Več, več, več.’ Več življenja, več zgodb, več seksa, več ljubezni, več kaosa.«
– Arnaud Desplechin

Kritike:

»Zgodba Ismaelovih duhov je zapleten labirint, ki spretno preskakuje med različnimi lokacijami in deželami, med preteklostjo in sedanjostjo ter med zgodbami in zgodbami v zgodbah. /…/ Večplastni scenarij je prava zakladnica referenc na teme ter celo like iz nekaterih velikih klasik in Desplechinovih lastnih filmov, pa tudi internih šal o režiserjevem življenju in ožjem krogu /…/. Ismaelovi duhovi se nazadnje izkažejo za študijo o tem, kako naše identitete ves čas oblikujejo zunanje sile, ki bodo morda vedno ostale zunaj našega nadzora, pa naj si še tako prizadevamo – včasih neuspešno – ostati uravnovešeni.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Desplechin pogosto omenja svoj dolg psihoanalizi in zlasti Lacanu, a še nikoli se ni drznil potopiti v skrivnosti psihe tako globoko kot tu. /…/ Režiser se nedvoumno sklicuje na Joyceovega Uliksesa. Ta implicitna primerjava, čeprav strašansko neskromna, ni povsem neupravičena. S svojim širokim naborom likov, neprestano menjajočimi se ravnmi realnosti ter preobiljem citatov in namigov je film neizogibno preobložen in nepovezan. A že zaradi samega obsega in ambicije, pa tudi velikopoteznosti izvedbe, so Ismaelovi duhovi – tako kot Ulikses – hipnotično delo, v katerem se je neskončno zabavno izgubiti. To je tudi film, ki si ga je treba ogledati večkrat, da bi lahko v celoti dojeli in cenili njegove številne užitke in plasti.«
– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage

»Ismaelovi duhovi izžarevajo sproščenost in intimnost režiserja, ki do potankosti pozna svoje like, ter drznost in zanos ustvarjalca, čigar stvaritve so še vedno polne presenečenj – celo zanj samega. Če protagonistko imenuješ Carlotta in si prisvojiš glasbo Bernarda Hermanna, je zate bolje, da to počneš z zanesljivo roko. Desplechin s pomočjo odlične zasedbe ter včasih resne, včasih smešne zgodbe, ki se nikoli ne upočasni ali postane predvidljiva, več kot izpolni pričakovanja.«
– Lisa Nesselson, Screen Daily

»To je film, v katerem like skozi življenje vodi srce. Intuitivno se pomikajo skozi situacije ter razumejo, da je nemogoče napovedati vzrok ali učinek. Desplechin snema film na podoben način. Skakajoč med časovnimi linijami, temami in perspektivami pred nami razgrinja čustva, ne da bi ga kaj dosti skrbelo, kam sploh peljejo. /…/ Zdi se, da Desplechinovi filmi svojo energijo črpajo ravno tako iz poezije in glasbe kot iz literature in filmske zgodovine. /…/ Pod vsem tem se skriva žalostinka o bridkosti staranja in občutku, da se lahko – čeprav še vedno dihaš – odločiš nehati živeti in ljubiti.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Kompilacija, v kateri se Desplechinove eksegeze srečajo s tisoči referenc na njegove prejšnje filme, a ki jo režiser kljub temu osveži z novim duhom – bolj zabavnim, včasih celo ‘komičnim’, nekakšnim odmaknjenim pogledom na konflikt med mrakom človeških polj sil ter čustvi, kar je znal vedno sijajno prikazati skozi instinktivne izbruhe, ki kljubujejo intelektualnosti njegovih del.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Desplechinove filme so vedno naseljevali duhovi. V njih srečamo duhove zgodovine (v Mrtvi straži); tiste bolj intimne, iz družinskega romana (v filmu L’Aimée, čudnem dokumentarcu o spominih na režiserjevo babico); a tudi filmske duhove. /…/ Ta vrtinec zgodb se izkaže za posebno vznemirljivega in priča o ustvarjalcu, ki do popolnosti obvlada svoj poklic; pred sabo imamo navdušenega raziskovalca ljubezenskih čustev in človeških šibkosti, skrivnostnosti žensk in zbeganosti moških. Film kipi od idej, scenarističnih domislic in mizanscen. Stilistični prebliski frčijo z vseh strani in držijo gledalca v neprestani napetosti, nekje med smehom, nelagodjem in vznemirjenjem. /…/ Režiser – mojster kaosa, ki ga projicira na platno – spaja /…/ avtofikcijo in melodramo ter burlesko in vohunski film. Navdihuje se tudi pri Pollockovem slikarstvu, omenjenem v nekem dialogu. Ta želja po združevanju različnih zgodb razkrije temo ljubezenskih in družinskih vezi, ki je v srcu filma.«
– Olivier Père, Arte

»’Zaradi vas sem si izmislil duhove, ki jih bom moral narediti resnične.’ Ne vemo, ali je de Sadov nagovor cenzorjem Desplechinu služil kot navdih, a v tem filmu je gotovo nekaj iz markizovih besed: mešanica ponosa in grožnje, obarvana s perverzno željo, da bi njegovo fantazijo ogrozil vznemirjujoč obisk.«
– Joachim Lepastier, Cahiers du Cinéma