FILM ABONMA: Kafarnaum

Žanr: Drama

Dolžina: 121 minut (2h 01min)
Izvirni naslov (leto): Capharnaüm (2018)
Režija: Nadine Labaki
Scenarij: Nadine Labaki, Jihad Hojeily, Michelle Kesrouani
Država: Libanon
Distribucija v Sloveniji: FIVIA

Igrajo: Nadine Labaki, Zain Alrafeea, Yordanos Shifera, Boluwatife Treasure Bankole …

Povezave: IMDB: Capharnaüm (2018)

Festivali/nagrade:

Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film. Nominacija za tujejezičnega oskarja. Cannes (nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije). Melbourne (nagrada občinstva). Sarajevo (nagrada občinstva). Gent (nagrada občinstva). São Paulo (nagrada občinstva). Toronto. CPH:PIX. Zürich. New Horizons, Wrocław. Vancouver. Busan. London. LIFFe.

O filmu:

Dvanajstletni deček Zain, ki odrašča v najhujši revščini in bedi bejrutskega sluma, se odloči tožiti starša, ker sta ga privedla v svet brez varnosti, ljubezni, prihodnosti in najbolj osnovnega dostojanstva. V svet, ki ga je oropal vseh pravic.

Več o filmu:

Libanonska režiserka Nadine Labaki je z naturščiki, ki na ulicah Bejruta živijo usode svojih likov, ustvarila presunljiv protestni krik zanemarjenih in zlorabljenih otrok, ki v družbi in pred zakonom niso le nevidni, temveč zanju ne obstajajo.

Iz prve roke/komentar režiserja:

»Film vidim v prvi vrsti kot sredstvo za prevpraševanje sistema in svojih predstav o njem skozi podajanje lastnega pogleda na svet, v katerem se razvijam. Četudi v svojih filmih, zlasti Kafarnaumu, upodabljam pretresljivo, surovo realnost, mojo vero v moč filma preveva globok idealizem. Prepričana sem, da filmi, če že ne spremenijo stvari, lahko vsaj načnejo razpravo ali prisilijo ljudi k razmišljanju. Namesto da bi objokovala usodo otroka, ki sem ga videla na ulici, in se počutila še bolj nemočno, kot sem, sem želela svoj poklic uporabiti kot orožje. V upanju, da mi bo uspelo v življenju tega otroka kaj spremeniti, četudi samo ozavestiti ljudi o njegovi situaciji. Film je sprožila potreba, da razgalim skriti obraz Bejruta (in večine velikih mest), da se vtihotapim v vsakdanja življenja ljudi, za katere je brezupna beda kot neizbežna usoda.«
– Nadine Labaki

O avtorjih/igralcih:

Nadine Labaki (Baabdat, 1974), priznana libanonska igralka, scenaristka in režiserka, je diplomirala iz avdiovizualnih študij na univerzi v Bejrutu. Leta 2004 je v okviru umetniške rezidence festivala v Cannesu napisala scenarij svojega celovečernega režijskega prvenca Sukkar banat (2007). Romantična komedija, ki je premiero doživela v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, je požela vrsto nagrad na svetovnih festivalih in postala ena največjih mednarodnih uspešnic v zgodovini libanonske kinematografije. V Cannes se je režiserka vrnila tudi z drugim celovečercem, neustrašno, univerzalno parabolo o strpnosti In kam gremo zdaj? (Et maintenant on va où?, 2011), ki je bila predstavljena v sekciji Posebni pogled in prejela priznanje ekumenske žirije. Film ji je med drugimi prinesel še nagradi občinstev v Torontu in San Sebastiánu. Kafarnaum, prejemnik nagrade žirije v uradnem tekmovalnem programu festivala v Cannesu, je režiserkin tretji celovečerni film.

Kritike:

»Fantastičen novi film Nadine Labaki pretvori bedo dečka, ki odrašča v slumih in na ulicah Bejruta, v socialnorealistični blockbuster, ki ga podžiga razjarjeno sočutje in prekipeva od bridkosti, pa vendar je posejan z drobci presunljive lepote, duhovitosti in upanja. /…/ Kafarnaum, posnet v teku šestih mesecev na lokaciji v Bejrutu, poseduje vse vrline in omejitve povojnih neorealističnih filmov, kot sta De Sicov Tatovi koles in Rossellinijev Nemčija, leta nič. Za nekatere gledalce v Cannesu so bili njegova iskrena gorečnost, silovita čustva in politični naboj preprosto preveč: ‘Potrebujem dokaz, da si resničen človek,’ se neka odrasla oseba razdraženo znese nad Zainom, ker deček nima obveznih dokumentov, kot da golo dejstvo, da stoji pred njim, ne bi bilo dovolj. Toda če vprašate mene, je to edini pravi pristop, ki ga je režiserka lahko ubrala, in rezultat je film, za katerega že zdaj lahko rečemo, da predstavlja mejnik.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Film, ki potrdi Nadine Labaki kot osupljivo veščo režiserko naturščikov in dovršeno pripovedovalko zgodb, opozarja na stisko otrok, ki živijo v slumih Bejruta in v kafkovskem primežu ljudi brez osebnih dokumentov. Čeprav je Kafarnaum brez dvoma topičen film, se svoje snovi loti z inteligenco in srcem.«
– Jay Weissberg, Variety

»Če nemirni vrvež nekoliko spominja na Revnega milijonarja, Kafarnaum mestoma preveva intimnost, ki se ji film Dannyja Boyla nikoli ne približa. Za to je v veliki meri zaslužen Zain Alrafeea, ki s svojo silovito filmsko prezenco prikliče v spomin Antoina Doinela iz Truffautovega filma 400 udarcev ali celo Chaplinovo klasiko Deček iz leta 1921. Alrafeea /…/ se že od desetega leta preživlja kot kurir, zato je naturalizem njegove igralske predstave še toliko bolj osupljiv; brez dvoma gre za enega najsijajnejših otroških igralcev v dolgem času.«
– Jordan Ruimy, The Playlist

»Klobuk dol pred direktorjem fotografije Christopherjem Aounom. Posnetki libanonskih slumov iz ptičje perspektive so videti skoraj nadrealistično, kot podobe umazane in utesnjene sanjske panorame mesta s slike Maxa Ernsta. Nihče ne bi smel biti prisiljen v takšno eksistenco, toda tako živijo milijoni /…/ in očitno ogorčena Nadine Labaki je kot umetnica morala nekaj ukreniti. Odločila se je za potezo v najboljši tradiciji socialnega realizma: posneti film, ki kipi od človečnosti in sočutja do socialno ogroženih, medtem ko opozarja na stisko ljudi, ki ne živijo svojih življenj, pač pa se trudijo preživeti.«
– Martyn Conterio, CineVue

»/…/ Kafarnaum pa je drama o 12-letnem dečku, ki toži svoja starša, ker sta ga rodila – rodila sta ga namreč v tako umazano, tako odurno, tako podhranjeno, tako utrujeno, tako nemarno, tako peklensko bedo, da ga sploh niso registrirali. Nedokumentiran je kot ‘ilegalni priseljenci’, njegovo starost pa lahko odčitajo le na osnovi njegovih zob. Kafarnaum je film o posledicah kompletnega razpada družbe in slumizacije življenja /…/«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Najbolj presunljiv med filmi o odnosu med starši in otroki je zagotovo libanonski Kafarnaum reži­serke Nadine Labaki, ki nazorno prikaže agonijo dečka, rojenega v grozljivo bedo in revščino getoiziranega predela Libanona. Dvanajstletni Zain je na milost in nemilost prepuščen staršem, ki rojevajo na svet otroke, ker so božji blagoslov, čeprav jih ne morejo preživ­ljati, povrhu pa jih krivijo za svojo nesrečo. /…/ Zain, naveličan udarcev, psovanja in zlorab, pobegne od doma, a peklenski krog revščine, v katero se je rodil, je širši in v njem ni sam. Po neusmiljenih preizkušnjah na ulici konča v zaporu za mladoletnike, kjer se odloči, da bo tožil starše, ker so ga rodili. Ne prosi zase, on je že izgubljen, zahteva le, da naj ljudje nimajo otrok, če ne morejo skrbeti zanje.«
– Tina Lešničar, Delo