FILMSKA KAVA: Fantomska nit

Kino Trbovlje pripravlja skupaj s trboveljskimi društvi novi program ☕FILMSKA KAVA☕, ki je v prvi vrsti namenjen upokojencem, brezposelnim in vsem ostalim, ki imajo nekaj prostega dopoldanskega časa.
Enkrat na mesec (en ponedeljek ob 10.00) bo v dopoldanskem času pripravljena projekcija filma, ki bo občinstvu zagotovo zanimiva.

Žanr: romantična drama

Dolžina: 130 minut (2h 10min)
Izvirni naslov (leto): Phantom Thread (2017)
Režija: Paul Thomas Anderson
Scenarij: Paul Thomas Anderson
Država: ZDA
Distribucija v Sloveniji: Karantanija cinemas

Igrajo: Daniel Day-Lewis, Lesley Manville, Vicky Krieps …

Povezave: IMDB: Phantom Thread (2017) 

Festivali/nagrade:

Nominaciji za nagrado zlati globus za najboljšega igralca (Daniel Day-Lewis) in izvirno glasbo. Nagrada Združenja filmskih kritikov Bostona za najboljši film, režijo in izvirno glasbo. Nagrada Združenja filmskih kritikov New Yorka za najboljši scenarij. Nagrada Združenja filmskih kritikov Los Angelesa in San Francisca za najboljšo izvirno glasbo. Nagrada Združenja filmskih kritikov Toronta za najboljšega igralca.

O filmu:

London v 50. letih. Sloviti damski krojač Reynolds Woodcock s sestro Cyril uživa prestižni položaj v samem srcu britanskega modnega glamurja. Nekega dne sreča mlado in odločno Almo, ki kmalu postane njegova muza in ljubimka. Ljubezen zatrese same temelje njegovega nekoč strogo nadzorovanega in skrbno ukrojenega življenja.

Več o filmu:

London v 50. letih. Sloviti damski krojač Reynolds Woodcock s sestro Cyril uživa prestižni položaj v samem srcu britanskega modnega glamurja. V prepoznavnem stilu Hiše Woodcock se oblačijo tako kraljeva družina kot filmske zvezde, premožne dedinje, imenitne dame in debitantke. Neskončna parada žensk ponuja Reynoldsu druščino in navdih, medtem ko se moški trdno oklepa svojega samskega stanu, dokler ne sreča mlade in odločne Alme, ki kmalu postane njegova muza in ljubimka. A ljubezen zatrese same temelje njegovega nekoč strogo nadzorovanega in skrbno ukrojenega življenja.

Režiser Paul Thomas Anderson (Gospodar, Tekla bo kri) in oskarjevec Daniel Day-Lewis, ki s filmom zaključuje svojo igralsko kariero, naslikata razkošen portret umetnika in žensk, zaradi katerih se vrti njegov svet.

Zanimivosti:

Paul Thomas Anderson je film Fantomska nit posvetil svojemu vzorniku, lani preminulemu ameriškemu režiserju Jonathanu Demmeju.

Ker v času snemanja Fantomske niti ni bil na voljo nihče od režiserjevih rednih direktorjev fotografije, je to vlogo tokrat prevzel sam. Vendar se iz spoštovanja do stroke pod film ni želel podpisati kot direktor fotografije. »Vem, kako usmeriti kamero v pravo smer in še nekaj drugih tehničnih reči. Toda nisem direktor fotografije. Film je bil – v najboljšem pomenu besede – timsko delo,« je povedal v intervjujih.

Iz prve roke:

»To ni običajna ljubezenska zgodba. Za nekaj bolj nenavadnega gre. Veliko režiserjev je že skušalo poustvariti Hitchcockovo Rebecco, pa jim je spodletelo. In jaz bom bržkone naslednji. A tokrat gre za drugačno zgodbo. Sem velik ljubitelj razkošnih gotskih romanc, kakršne so snemali stari mojstri. Pri teh ljubezenskih zgodbah mi je neizmerno všeč, da so tako napete. Ljubezenska zgodba z dobro mero suspenza je imenitna kombinacija. /…/ Danielu Day-Lewisu sem sam predlagal ponovno sodelovanje, saj se mi je zdelo, da nama gre zelo dobro in oba sva bila navdušena nad prejšnjim filmom [Tekla bo kri]. Vselej je malce tvegano, ko skušaš ponoviti nekaj dobrega, a zdelo se mi je noro, da ne bi izrabil te priložnosti. /…/ Pisanje scenarija je bilo, iskreno povedano, najino skupno delo. Karkoli sem napisal, sem mu dal nemudoma v branje. Namesto da bi se odmaknil, napisal scenarij in ga skušal z njim očarati, sva sodelovala pri vsakem koraku, kar mi je bilo v veliko pomoč pri snovanju zgodbe in lika. Hkrati pa je bilo tudi izjemno praktično, saj je Danielu omogočilo dovolj časa, da se pripravi in nauči vsega tistega, kar mora igralec znati, da bi lahko odigral damskega krojača.«
– Paul Thomas Anderson

»Ne vem zakaj, toda nenadoma sem začutil neznansko potrebo, da bi povedal zelo angleško zgodbo. Anglija tiči globoko v meni. Narejen sem iz nje. Ideja filma, ki se odvija v Angliji, je bila dolgo časa preblizu tistemu svetu, pred katerim sem pobegnil – svetu elegantnih sprejemnic in klasičnega Shakespearja. Toda povojni London me je vedno privlačil. Starša sta mi pripovedovala, kakšno je bilo življenje med bombardiranjem, in zdelo se mi je, kot bi te zgodbe ponotranjil. Do tega sveta sem zelo sentimentalen, moj oče pa je bil zelo podoben Reynoldsu Woodcocku. Če umetnik ni zatopljen sam vase, kaj potem sploh je?«
– Daniel Day-Lewis

O avtorju:

Paul Thomas Anderson (1970, Studio City, Kalifornija) je po dveh semestrih angleščine na Emerson Collegeu in le dveh dneh na Univerzi v New Yorku začel svojo kariero kot filmski samouk. Pozornost je pritegnil na festivalu Sundance leta 1993 s kratkim nizkoproračunskim filmom Cigarettes & Coffee in s celovečernim prvencem Hard Eight, ki je bil tri leta kasneje izbran v cansko sekcijo Posebni pogled. Odločilen preboj so mu prinesle Vroče noči (Boogie Nights, 1997), ki so bile leta 1998 nominirane za tri oskarje. Tri nominacije Ameriške filmske akademije si je prislužil tudi njegov naslednji film, Magnolija (Magnolia, 1999). Leta 2002 je za romantično komedijo Pijani od ljubezni (Punch-Drunk Love) iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo, njegov naslednji film Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007), ki so ga številni kritiki razglasili za enega najboljših filmov desetletja, pa je bil nagrajen z oskarjem za najboljšega igralca Daniela Day-Lewisa in najboljšo fotografijo. Sledil je izdatno nagrajeni in kritiško opevani Gospodar (The Master, 2012) z Joaquinom Phoenixom in Philipom Seymourjem Hoffmanom v glavnih vlogah. Dve nominaciji za oskarja je nato požela še detektivka Skrivna pregreha (Inherent Vice, 2014). Fantomska nit je režiserjev osmi celovečerni film in drugo sodelovanje z britanskim igralcem Danielom Day-Lewisom.

Kritike:

»Toliko čistega in slastnega užitka je v tem filmu, v njegovi nenavadnosti, njegovi vehemenci, njegovih izbruhih absurdnosti, ki so vsi izpeljani z vrhunsko eleganco.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Kako sploh opisati čudovito blazno Fantomsko nit Paula Thomasa Andersona, film, ki je prav toliko precizen, kolikor je deliričen? Če parafraziram Stanleyja Cavella, gre za komedijo dvorjenja, poroke in ponovne poroke. Toda komedija je morda preveč enostranska oznaka za to zgodbo o intimnem življenju para, ki mu nihče ne bi podpisal doživljenjske garancije, od prve iskre privlačnosti do negotovega razmerja moči. Poleg osupljivih predstav Daniela Day-Lewisa, Vicky Krieps in Lesley Manville, /…/ blesteče 35-milimetrske fotografije samega Andersona in skoraj omniprezentne orkestralne podlage Jonnyja Greenwooda, ki je slišati kot Nelson Riddle na ekstaziju, je tisto, kar filmu podeli edinstven značaj, njegovo tekoče prehajanje med razpoloženji: kot bi duhovi tako raznolikih žanrov, kot so gotski trilerji (Hitchcockova Rebecca), screwball komedije (Hawksova Pestunja), perverzne, obsesivne romance (Kubrickova Lolita) in feministične inverzije klasičnih pravljic izpod peresa Angele Carter, poplesavali po robu kolektivne zavesti vseh vpletenih, vključno z gledalcem.«
– Amy Taubin, Artforum

»Fantomska nit, režiserjev najbolj dostopen film po dolgih letih, je v en dih presunljivo avtentična kostumska drama in čarobna basen o osamljenih, samoljubnih ljudeh, ki v svojem občutku odtujenosti najdejo uteho.«
– Eric Kohn, Indiewire

»Najnovejši film Paula Thomasa Andersona je pravzaprav rimejk njegovega Gospodarja iz leta 2012. Slednji je do danes veljal za režiserjev najboljši film, toda Fantomska nit ga v marsičem tudi preseže. Oba govorita o obsesivnih, oblastnih ustvarjalcih, katerih ustvarjalna in zasebna življenja sprva obogati, nato pa ogrozi prihod novinca ali novinke, ki sta najprej ponižna, nato pa vse bolj samozavestna. Bistvena novost tokratnega filma je v spremembi tona; Anderson v Gospodarju in Fantomski niti sicer pripoveduje isto zgodbo – toda v prvem kot tragedijo in v drugem kot farso. Osupljivo pa je, da se farsa izkaže za daleč bolj tragično, ker so v jedru filma ljubezen, razburkana moč ljubezni ter tesna prepletenost stvarjenja in uničenja, ki zaznamuje tako ljubezen kot umetnost.«
– Richard Brody, The New Yorker

»Izjemno pri Fantomski niti je to, da gre v bistvu za dramo majhnega obsega, za komorno dramo s tremi igralci, ki se povečini odvije za zaprtimi vrati Reynoldsovega londonskega doma in ateljeja. Toda hkrati imamo občutek, da gledamo velik film, tako kot se nam nekatere hollywoodske romance iz 40. in 50. let lahko zdijo kolosalne kljub omejenim prizoriščem: izdelan je z izjemnim razkošjem, z občutkom za detajle, ki mu podeli neizmerne razsežnosti. /…/ To je v svojem jedru film o vojni – od Reynoldsovih okrutnih, zajedljivih pripomb med zajtrki do Alminih drastičnih poskusov, da bi dosegla ne le lastno neodvisnost, temveč tudi nadzor nad svojim moškim. Težko je razumeti, kako lahko nekdo Fantomsko nit brez kančka ironije označi za ‘ljubezensko zgodbo’; to je film, ki izbere ljubezen, ali potrebo po posedovanju, za temelj zgodbe, ki je v resnici grozljivka.«
– Jonathan Romney, Film Comment

»Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson je ustvaril kostumsko dramo osupljive tonalne gibkosti, Daniel Day-Lewis in Vicky Krieps pa odigrata umerjeni predstavi, ki počasi razgalita svojo izjemno globino: presežeta latentne klišeje o umetnikovem trpljenju, da bi se dotaknila mnogo bolj kompleksnih in skrivnostnih resnic o poželenju, ambiciji in nadzoru.«
– Tim Grierson, Screen International

»Film z natančno odmerjeno mešanico komedije in lahkotnega nadrealizma preslika Rebecco Daphne du Maurier v zgodbo o soproginem in sestrinem obvladovanju krhkega moškega ega; predstavi Vicky Krieps in Lesley Manville podelita filmu očarljivo, niansirano globino. Tako kot lik Daniela Day-Lewisa v podloge oblačil všiva skrivna sporočila, tudi Anderson namiguje na skrivnosti, ki tlijo pod površjem, s svojim hipnotičnim, počasnim približevanjem kamere – to je dostojni dedič ponavljajočih se sanj o Manderleyju.«
– Chloe Lizotte, Reverse Shot

»Predstave vseh igralcev so sijajne, medtem ko prispevke filmske ekipe, od Andersonove lastne (nepodpisane) fotografije do srhljive in romantične glasbe Jonnyja Greenwooda, odlikujejo eleganca, intimnost in ambivalenten naboj; enigmatična in dvoumna narava filma je neločljiv del njegovega psihološkega portretiranja. Čudovit film, v katerem se boste z veseljem izgubili.«
– Ignatiy Vishnevetsky, The A. V. Club

»Reynoldsovo vedenje je morda res muhasto, toda Fantomska nit je vseskozi videti čudovito: Anderson, ki je bil tokrat svoj lasten, nepodpisan direktor fotografije, je snemal na 35-mm in ujel sleherni razkošni interjer ter vsako veličastno izklesano obleko v brezhiben kader. /…/ Film je tudi zvočno omamen; Jonny Greenwood, kitarist skupine Radiohead, je v svojem četrtem sodelovanju z režiserjem ustvaril glasbeni aranžma, ki vključuje vse od oglušujočega uvodnega brnenja do najmehkejšega klavirskega jazza. Predvsem pa se boste v Andersonovem filmu z največjim užitkom izgubili in na trenutke tudi zbegali. Reynolds, kot to razloži Almi, z všivanjem skrivnih sporočil v oblačila nadaljuje staro tradicijo vrhunskih krojačev. In tudi Fantomska nit ima skrivnosten značaj, saj svojih temeljnih enigem – talenta, ljubezni in predanosti – ni pripravljena omejiti na eno samo univerzalno velikost.«
– Melissa Anderson, 4 Columns

»/…/ ves film preveva vzdušje intimne in premišljene komorne drame, kjer se čustva izražajo skozi pridušen šepet in prikrite poglede. Če so režiserjeve prejšnje filme zaznamovali energični pomežiki režiserjem, kot so Martin Scorsese, Stanley Kubrick in Elia Kazan, me je Fantomska nit prej spomnila na tisto peščico zadržanih, očarljivih komornih dram, ki jih je v 70. letih po srčnem infarktu posnel Luchino Visconti. (Film je tudi posvečen pokojnemu Jonathanu Demmeju, enemu Andersonovih velikih vzornikov, in v njem lahko zlahka prepoznamo enako pozornost do gest in pogledov, ki zaznamuje Demmejev zadnji igrani film Ricki and the Flash.) /…/ Večina zgodb o iskanju ljubezni izgradi ostre, robate svetove in nato pusti ljubezni, da jih omehča. Fantomska nit napravi obratno: izgradi mehak, celo čuten svet in nam pokaže, da se ljubezen včasih skriva v raztrganinah in nazobčanih robovih.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice

»Če opazujete pot režiserjeve rasti, postajajo Andersonovi filmi vse manj kričeči in vse bolj subtilni. Trenutno je v obdobju pretanjenosti in delikatnosti, filme izdeluje s takšno finomehaniko, da njegovih posegov v kader niti ne zaslutite. (V redkih trenutkih, ko jih, pa opazite le njegovo očaranost nad detajli in postopki krojenja oblek; ta film ni oda ali poklon, temveč prej radovednost na delu, ki nato sproži še našo radovednost za krojačevo obrt.) Njegova nevsiljiva estetika, natančno umerjena, da bi poudarila igralce in, kajpak, oblačila, tiči v ozadju varljivega razkošja. To je film, v katerega se boste hoteli naseliti iz čiste radosti uživanja v Andersonovem lahkotnem mojstrstvu.«
– Andrew Crump, The Playlist

»Anderson je film sam tudi posnel in njegova 35-milimetrska fotografija je po videzu in teksturi radikalno drugačna od vsega, kar je ustvaril doslej – preveva jo subtilna, sugestivna svetloba, ki že zdavnaj ni več v modi. /…/ Od bahaške virtuoznosti in kader-sekvenc iz časa režiserjevega posnemanja Scorseseja in Kubricka smo prišli zelo daleč: v preprosti, prefinjeni brezčasnosti svoje metode je Fantomska nit tako rekoč ljubezensko pismo klasičnim estetskim vrednotam – filmskim, krojaškim in vsem drugim. /…/ Ko dosežemo nepričakovani konec, ljubimca počasi prispeta do medsebojnega razumevanja, film pa razkrije pretkani uvid, h kateremu je ves ta čas težil: izrabil je veščino, ki stremi k popolnosti, da bi slavil vrline nepopolnosti.«
– A. A. Dowd, The A. V. Club

»Nepričakovani obrati si nenehno sledijo, brez postanka. Struktura filma v teoriji sledi poznanim linijam gotske romance (če bi morali izbrati predhodnika, bi bila to bržkone Hitchcockova Rebecca), toda ko ga gledate, si ne morete niti zamisliti, kam bo film poneslo, ali kako konvencionalno romantično je v resnici razmerje med Reynoldsom in Almo.«
– Robbie Collin, The Telegraph