Fantastična ženska

Žanr: drama

Dolžina: 104 minut (1h 44min)
Izvirni naslov (leto): Una Mujer Fantástica (2017)
Režija: Sebastián Lelio
Scenarij: Sebastián Lelio, Gonzalo Maza
Država: Čile
Distribucija v Sloveniji: Famous Fox

Igrajo: Daniela Vega, Francisco Reyes, Luis Gnecco …

Povezave: IMDB: Una Mujer Fantástica (2017) 

Festivali/nagrade:
Oskar za najboljši tujejezični film. Srebrni medved za najboljši scenarij, nagrada teddy za najboljši film, posebna omemba ekumenske žirije – Berlinale. Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film. Nagrada spirit za najboljši mednarodni film. Nagrada feniks za najboljši film, režijo in igralko. Nagrada FIPRESCI za najboljšo igralko – Palm Springs. Nagrada goya (španski oskar) za najboljši ibero-ameriški film. Najboljši latinsko-ameriški film – San Sebastián. Najboljša igralka – Marseille. Telluride. Toronto. London. Busan.

O filmu:

Mlada natakarica in pevka Marina ter dvajset let starejši Orlando sta zaljubljena in načrtujeta skupno prihodnost. Nekega večera po praznovanju Marininega rojstnega dne Orlanda nenadoma obide huda slabost. Marina ga nemudoma odpelje v bolnišnico, a Orlando na urgenci umre. Namesto da bi v miru žalovala, se mora Marina soočiti z vsiljivimi vprašanji policije in zaničljivim odnosom Orlandove družine.

Napovednik je v angleščini.

Več o filmu:

Dobitnik letošnjega oskarja za najboljši tujejezični film je zgodba o ženski, ki se mora boriti za pravico, da je lahko tisto, kar je. Kompleksna, močna … fantastična ženska.

Iz prve roke/komentar režiserja:

»Film je poklon glavni junakinji in obenem njen portret. In kaj bodo gledalci videli, ko bodo gledali Marino? Žensko, moškega ali oboje hkrati? Videli bodo človeško bitje, ki se ves čas spreminja pred njihovimi očmi. /…/ Marina je vrtinec, ki razvnema gledalčevo domišljijo in ga vabi, da razišče meje lastne empatije. /…/ Za opisovanje spolne identitete in pripovednega sloga v španščini uporabljamo isto besedo: género. V tem smislu je film trans-žanrski. To je ljubezenska zgodba, film o duhovih, fantastičen film, zgodba o ponižanju in maščevanju, dokument resničnosti in značajska študija. Identiteta filma se nenehno spreminja; noče se ustaliti, noče se ustaviti in ne pusti se zreducirati na eno samo stvar. Dejstvo, da ga ni mogoče razložiti na en sam način, je morda eden njegovih najsodobnejših vidikov.«
– Sebastián Lelio

O avtorjih/igralcih:

Čilski režiser Sebastián Lelio (1974) se je mednarodnemu občinstvu predstavil leta 2005, ko je bil na festivalu v San Sebastiánu prikazan njegov celovečerni prvenec La sagrada familia. Sledila sta filma Navidad (2009) in El año del tigre (2011); prvi je premiero doživel v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, drugi pa v tekmovalnem programu festivala v Locarnu. Leta 2013 je Lelio posnel Glorio, ki je požela številne kritiške pohvale, glavni igralki pa prinesla srebrnega medveda v Berlinu. Le nekaj mesecev po Fantastični ženski je na festivalska platna prišel režiserjev prvi film v angleškem jeziku, lezbična ljubezenska drama Disobedience, v kateri sta glavni vlogi odigrali Rachel Weisz in Rachel McAdams.

Kritike:

»V zaključni špici se pojavita dve znani imeni: kot producenta sta navedena Leliov rojak Pablo Larraín (Jackie, Klub) in režiserka Tonija Erdmanna Maren Ade. Lelio s Fantastično žensko dokaže, da jima je zlahka kos, hkrati pa v njem zaslutimo morebitnega Almodóvarjevega naslednika. /…/ Že mogoče, da je Fantastična ženska kot ustvarjena za današnji čas, a poleg globine in sočutja je ravno njena brezčasnost tista, ki jo uvršča med velike filme.«
– Ryan Gilbey, The Guardian

»Fantastična ženska je pretresljivo in bes vzbujajoče, smešno in nadrealno, strastno in navdihujoče delo. Gre za film osupljive intenzivnosti in elegantnih razpoloženjskih prehodov, ki temelji na jasni avtorski viziji. /…/ Čeprav ima močan politični naboj in je v smislu obravnave pravic transspolnih čvrsto zakoreninjen v trenutku, je morda najbolj navdušujoče prav to, da v njem ni izgovorjena niti besedica neposrednega zagovorništva. Vsakršno sled propagande spretno zasenči utripajoča človeška drama.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Lelio je morda ustvaril najpomembnejši in najbolj empatičen filmski prikaz vsakodnevnih težav transspolnih oseb po filmu Fantje ne jočejo Kimberly Peirce (1999). /…/ Siloviti, ekspresivni, pretanjeno trpeči nastop Daniele Vega si zasluži mnogo več kot zgolj politično hvalo. Gre za večplasten, čustveno kompleksen igralski dosežek, podprt z režiserjevim izjemnim posluhom in občutljivostjo /…/.«
– Guy Lodge, Variety

»Čilski režiser se po odlični Glorii vrača v drugačnem, napol hitchcockovskem tonu ter postreže s še enim osupljivim, globoko prevzemajočim portretom ženske s skoraj nadčloveško sposobnostjo, da ne sovraži tistega, kar je – ne glede na to, kaj si o njej morda mislijo drugi. /…/ Leliov film /…/ ni preprosta melodrama, kot se morda zdi na prvi pogled, pač pa se odvija v noirovskem slogu, kot nekakšna detektivka. V filmu ne manjkajo niti ponavljajoči se motivi (santiaški vodnjak prikliče v spomin avtopralnico, ki v spomin prikliče slap) niti intrigantni macguffini, kakršen je skrivnostni ključ, ki ga Marina najde v Orlandovem avtu. A to vzdušje napetosti in nevarnosti je morda najbolj zavajajoča plat filma: ne gre namreč za whodunnit; zaplet je preprost in žalosten. Morda pa je Marina prava skrivnost tega filma?«
– Jessica Kiang, The Playlist

»Fantastična ženska je najbolj dovršen film v tekmovalnem programu letošnjega Berlinala. /…/ To je čudovito, elegantno, igrivo, skrajno resno in – kljub protagonistkinim na trenutke resnično grozljivim preizkušnjam – zanosno in spodbudno delo. A tisto, kar Fantastični ženski resnično daje pečat briljantnosti, je igralkin izjemni portret Marine /…/. Daniela Vega je uprizorila enega najbolj navdušujočih nastopov letošnjega festivala. /…/ Fantástica, prav zares.«
– Jonathan Romney

»Naslov novega filma Sebastiána Lelia pove vse. Film je fantastičen. In Daniela Vega, njegova zvezda, je v njem fantastična. Citirajte me v oglasih – s klicajem na koncu, če morate. Moje delo tu je opravljeno.«
– A.O. Scott, The New York Times